Nanodelci (ND) so se razvili v pomembne, multifunkcionalne platforme, ki so med drugim omogočili napredek na področju medicine in biotehnologije. Med njimi izstopajo tudi superparamagnetni ND, ki se uporabljajo kot kontrastna sredstva za magnetno resonanco in druge tehnike vizualizacije. Številne študije so se zato posvetile optimizaciji oplaščenja ND, s čimer bi povečali njihovo biokompatibilnost ter vplivali na njihovo in vitro distribucijo in sposobnost ciljne dostave. Kljub temu pa ND na celice še vedno lahko delujejo toksično, povzročijo celični stres in aktivacijo NF-?B signalne poti preko njihove funkcionalnosti ali same prisotnosti v celici. Poliakrilna kislina (PAA) je biokompatibilen anionski polimer s karboksilnimi skupinami, ki omogoča visoko akumulacijo ND v celice z relativno nizko toksičnostjo, in je zato primeren za uporabo v aplikacijah kot so označevanje celic, celična separacija in hipertermija. Polietilen imin (PEI) anionski polimer, ki na podlagi svojih lastnosti lahko povzroči puščanje lizosomov in se zato uporablja za aplikacije, ki za svoje delovanje potrebujejo prenos snovi v citosol, kot so npr. dostava DNA ali določenih zdravilnih učinkovin. Zaradi te svoje lastnosti pa je PEI polimer tudi zelo toksičen, kar močno omejuje njegovo uporabo. Namen te študije je bila analiza stresnega in imunskega odziva primarnih humanih mioblastov na inkubacijo s PAA ali PEI oplaščenimi magnetnimi nanodelci. Pokazali smo, da so PAA relativno netoksični, ne povzročijo nastanka reaktivnih kisikovih spojin (ROS) ali aktivacije transkripcijskega faktorja NF-?B. Za razliko od njih, s PEI oplaščeni ND povzročijo poškodbe celične membrane in posledično celično smrt, povzročijo nastanek ROS po 24 h inkubaciji ter fosforilacijo NF-?B preko aktivacije receptorja TLR4, kot smo pokazali s pomočjo inhibitorjev TLR4. V okviru te študije smo postavili protokol za tehniko prenosa po westernu in detekcijo proteina pNF-?B, kot tudi primeren protokol za analizo časovno pogojenih sprememb z ND sproženih sprememb v celični signalizaciji. Z uporabo TLR4 inhibitorjev smo določili tudi mehanizem aktivacije pNF-?B, kar je pomembno za boljše razumevanje mehanizmov toksičnosti kot tudi v njihov izogib. To znanje bomo aplicirali tudi na trenutni projekt.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 11736148