Maligni mezoteliom je redek rak s slabo napovedjo poteka bolezni. Povezan je z izpostavljenostjo azbestu. Ker imajo reaktivne kisikove spojine pomembno vlogo v mehanizmu karcinogeneze, lahko genetska variabilnost v antioksidativni obrambi spremeni posameznikovo dovzetnost za razvoj tega raka. V raziskavi smo proučevali vpliv funkcionalnih polimorfizmov NQO1, CAT, SOD2 in hOGG1, gensko-genskih in gensko-okoljskih interakcij na tveganje za pojav malignega mezotelioma. Pri 150 primerih z malignim mezoteliomom in 122 kontrolah, ki niso imeli nobene bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu, smo z genetsko analizo določili polimorfizme NQO1, CAT, SOD2 in hOGG1. Tveganje za razvoj malignega mezotelioma je naraščalo s kajenjem, razmerje obetov (RO) 9,30 (interval zaupanja [IZ) 4,83–17,98] in nekoliko tudi z starostjo, RO 1,10 (95% IZ: 1,08–1,14). Srednja in visoka izpostavljenost azbestu je predstavljala 7-krat večje tveganje za razvoj malignega mezotelioma v primerjavi z nizko izpostavljenostjo, RO 7,05 (95% IZ 3,59–13,83). NQO1 rs1800566 je bil pomembno povezan s tveganjem za maligni mezoteliomom, RO = 1,73 (95% IZ 1,02–2,96). Kljub temu, da ni bilo neodvisne povezave med polimorfizmom CAT rs1001179 ali polimorfizmom hOGG1 rs1052133 in malignim mezoteliomom, pa je interakcija med obema polimorfizmoma pokazala zaščitni učinek, ROint 0,27 (95 % IZ 0,10–0,77).Ugotovitve naše raziskave kažejo, da imajo tako genetska variabilnost v antioksidativni obrambi in v mehanizmih popravljanja poškodb DNA, kot tudi gensko-genske interakcije lahko pomembno vlogo pri razvoju malignega mezotelioma. Rezultati raziskave lahko prispevajo k boljšemu razumevanju patogeneze malignega mezotelioma ter k preprečevanju in zgodnejši diagnozi tega agresivnega tumorja.
COBISS.SI-ID: 2854779
Maligni mezoteliom je redka bolezen, povezana z izpostavljenostjo azbestu pri več kot 80 % primerov. Matriksne metaloproteinaze (MMP) preoblikujejo tumorsko mikrookolje in sodelujejo pri karcinogenezi. Polimorfizme genov za MMP so preučevali kot možne biološke označevalce za napovedovanje časa do napredovanja bolezni in celokupnega preživetja. Namen raziskave je bil preučiti polimorfizme izbranih MMP kot dejavnik tveganja za nastanek malignega plevralnega mezotelioma v povezavi z drugimi dejavniki tveganja, zlasti z izpostavljenostjo azbestu. V raziskavo smo vključili 236 bolnikov in kontrolno skupino 161 zdravih krvodajalcev. S postopkom kompetitivne alelno specifične verižne reakcije polimerizacije (KASPar) smo analizirali deset izbranih genskih polimorfizmov v treh genih za matriksne metaloproteinaze: MMP2 rs243865, rs243849 in rs7201, MMP9 rs17576, rs17577, rs2250889 in rs20544, ter MMP14 rs1042703, rs1042704 in rs743257. Zvezne spremenljivke smo opisali s srednjo vrednostjo in razponom (25?75 %), kategorične pa s frekvencami. Odklone od Hardy-Weinbergovega genetskega ravnotežja (HWE) smo izračunali s pomočjo standardnega testa hi-kvadrat. V statističnih analizah smo uporabili aditivni in dominantni genetski model. Povezavo med genetskimi polimorfizmi in tveganjem za maligni mezoteliom smo izračunali z metodo logistične regresije in jo prikazali z razmerjem obetov (OR) s 95 % intervalom zaupanja (CI). Nosilci vsaj enega alela MMP2 rs243865 so imeli nižje tveganje za nastanek malignega plevralnega mezotelioma (OR = 0,66, 95 % CI = 0,44?1,00; P = 0,050). Ta povezava je bila najbolj izražena pri bolnikih z znano izpostavljenostjo azbestu; med njimi so nosilci vsaj enega polimorfnega alela imeli statistično značilno nižje tveganje za nastanek malignega mezotelioma (OR = 0.55, 95% CI = 0.35?0.86, P = 0.009). Ostali preučevani polimorfizmi niso bili povezani s tveganjem za nastanek malignega plevralnega mezotelioma. Polimorfizem MMP2 rs243865 se je v torej v raziskavi pokazal kot zaščitni dejavnik pri tveganju za nastanek malignega plevralnega mezoteloma. Zaščitna vloga je bila bolj izražena pri bolnikih, ki so bili izpostavljeni azbestu, kar kaže na povezavo med genskimi in okoljskimi dejavniki.
COBISS.SI-ID: 2840955
Izhodišča. Maligni plevralni mezoteliom (MPM) je redka bolezen s relativno kratkim celokupnim preživetjem. Metaloproteinaze (MMPs) imajo velik biološki učinek na napredovanje tumorja, invazijo, metastaziranje in apoptozo. Stopnja izražanja MMP je bila predhodno povezana s preživetjem bolnikov z MPM. Cilj študije je bil oceniti, ali bi lahko genetska variabilnost genov MMP služila tudi kot prognostični biomarker pri MPM. Metode. Pri 199 bolnikov z MPM smo izvedli genotipizacijo desetih polimorfizmov v treh genih za MMP: rs243865, rs243849 in rs7201 v MMP2; rs17576, rs17577, rs20544 in rs2250889 v MMP9; rs1042703, rs1042704 in rs743257 v MMP14. Z metodo Coxove regresije smo preverili vpliv teh polimorfizmov in kliničnih dejavnikov na preživetje. Rezultati. Nosilci polimorfnega alela MMP9 rs2250889 so imeli statistično značilno krajši čas do napredovanja bolezni (6,07 v primerjavi z 10,03 meseca, HR = 2,45, 95% CI = 1,45-4,14, p = 0,001) in celokupno preživetje (9,23 v primerjavi z 19,2 meseca, HR = 2,39, 95% CI = 1,37-4,18, p = 0,002). V nasprotju s tem so nosilci vsaj enega polimorfnega alela MMP9 rs20544 imeli daljši čas do napredovanja bolezni (10,93 vs 9,40 mesecev, HR 0,57 95% CI = 0,38-0,86 p = 0,007) in celokupno preživetje (20,67 v primerjavi s 13,50 meseci, HR 0,56 95% CI = 0,37-0,85, p = 0,007). MMP14 rs1042703 je bil povezan z nominalno krajšim časom do napredovanja bolezni (8,7 proti 9,27 meseca, HR 2,09, 95% CI = 1,06-4,12, p = 0,032). Sklepi. Izbrani polimorfizmi MMP so bili povezane s preživetjem bolnikov z MPM in bi lahko služili kot potencialni genski biomarkerji pri MPM.
COBISS.SI-ID: 2743675