V knjigi je podrobneje predstavljeno življenje in delovanje judovske skupnosti na Goriškem od njenih začetkov do tragičnega konca leta 1943. Posebej je raziskano obdobje od sredine 19. stoletja naprej, ko Judje enakopravno vstopijo v tedanji državnopravni okvir. Judovska skupnost je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Šlo je za heterogeno skupnost, ki so jo sestavljali tako verni Judje kot tudi asimilirani in sionistično usmerjeni. Na historičnem Goriškem, to je na ozemlju nekdanje Goriške grofije (do leta 1500) oz. pozneje dežele Goriško-Gradiščanske pod Habsburžani (do leta 1918), sta v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti, Gorica in Gradišče ob Soči (Gradisca d'Isonzo). Prvo svetovno vojno in razpad habsburške monarhije je preživela le judovska skupnost v Gorici, ki so se ji že leta 1893 priključili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišču ob Soči. Leta 1943 so judovsko skupnost v Gorici sistematično uničili.
COBISS.SI-ID: 293191168
Katoliška Cerkev je bila za komunistično oblast sovražnik številka ena. Cirilmetodijsko društvo (CMD) je bilo ustanovljeno leta 1949 kot prvo stanovsko društvo duhovnikov v Jugoslaviji. Oblast je z ustanovitvijo duhovniškega društva CMD želela razdvojiti Cerkev, duhovnike med seboj, ločiti duhovnike od škofov, izigrati vodstva škofij med seboj in omejiti vpliv Vatikana. Cerkev je bila pod stalnim nadzorom Udbe in Verske komisije. Pridobivali so tako imenovano napredno duhovščino. Ustanovitelji CMD so bili samo na videz duhovniki, člani OF, dejansko je za tem stala Udba in celo pošiljala vabila za sestanke. Člani CMD so imeli velike prednosti in privilegije. Številni so postali člani pod prisilo, predvsem starejši pa, ker drugače ne bi mogli preživeti. Število članov CMD je doseglo leta 1952 s 526 člani višek, potem pa je članstvo začelo upadati. Predvsem mlajši duhovniki so kazali odpor do CMD. Društvo je delovalo do leta 1990, od leta 1970 dalje pod imenom Slovensko duhovniško društvo.
COBISS.SI-ID: 7773018
Skozi osebno izkušnjo gospe Jelke Mrak Dolinar je v publikaciji predstavljeno usodno dogajanje ob koncu druge svetovne vojne na Slovenskem, delovanje povojnega sodnega sistema, razmere v ženskih kazenskih ustanovah in begunsko problematiko. Zgodba družine Jelke Mrak Dolinar govori o begunstvu njenih staršev zaradi fašističnega nasilja na Primorskem, o tem, da so družino Nemci v obdobju okupacije izselili, in o begu pred komunističnim nasiljem. Ko se je Jelka ob koncu vojne skupaj z domobranci in nasprotniki komunizma želela umakniti na Koroško, je po spletu okoliščin obtičala ujeta na vlaku skupaj z domobranskimi ranjenci. Njena pogumna odločitev, da v nasprotju z drugim zdravniškim osebjem ne zapusti nemočnih ljudi v stiski, je v nadaljevanju privedla do tega, da jo je povojna oblast kaznovala. Tako je skupaj s sestro namesto med begunci v Avstriji pristala v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, pozneje pa v različnih ženskih zaporih, pri čemer so bili sodni postopki proti njej politično motivirani. Jelka Mrak Dolinar je po izpustitvi iz zapora nekaj časa še živela v Sloveniji, nato pa je svoj novi dom našla v Spittalu ob Dravi, kjer živi še danes. Tam je po mnogih letih naposled dočakala tudi rehabilitacijo na strani slovenske države.
COBISS.SI-ID: 292065792
Prispevek prikazuje, kako je začelo nastajati revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem na začetku druge svetovne vojne, s koreninami v odločitvi KPJ leta 1920 za nasilje in kako se je razvijalo v vojnem času in po komunističnem prevzemu oblasti po letu 1945. Gre za kritično primerjalno pravno analizo takratnih pravnih predpisov in sodb sodišč ter njihovo soočenje s pravom civiliziranih narodov. Prispevek prikazuje tudi ozadje delovanja ljudskih sodišč, politične pritiske in druge značilnosti kazenske in upravno kazenske represije. Posebej obravnava opredelitve Ustavnega sodišča RS o revolucionarnem (ne)pravu ter simbolno in stvarno rehabilitacijo žrtev revolucionarnega pravosodja in rezultate vladne komisije za popravo povojnih krivic.
COBISS.SI-ID: 42513453
Avtorica v prispevku podčrta pomen kulture človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter opozori na njihove kršitve, ki zaznamujejo nedemokratične družbe. V središču prizadevanj za človekove pravice in temeljne svoboščine je človek, svobodno bitje in avtonomna osebnost. Zato avtorica izpostavi življenjsko zgodbo enega najpomembnejših slovenskih političnih disidentov dr. Ljuba Sirca (1920, Kranj–2016, Glasgow). Opozori na prepletanje poti Ljuba Sirca in dr. Jožeta Pučnika, ki je bil kot politični obsojenec in podobno kot Ljubo Sirc prisiljen iskati novo eksistenco v tujini. Kljub življenju zunaj domovine sta se tako Sirc kot Pučnik angažirala pri premagovanju totalitarnega režima konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Oba sta bila neomajno zavezana vrednotam, v skladu s katerimi sta živela. In med njimi je bila na prvem mestu svoboda. Odpirala sta vprašanja o strukturi in delovanju komunističnega sistema, o pravni državi, človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter o delovanju civilne družbe in demokracije. Prispevek prikazuje tudi njuna prizadevanja za svobodo in človekove pravice.
COBISS.SI-ID: 42524461