Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz. Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije. Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 22464264K dnevnim migrantom sodijo tudi čezmejni dnevni migranti, ki se vsak dan oz. najmanj enkrat tedensko (regulativ EU) vozijo čez mejo svoje države na delo ali študij v sosednjo državo. Ta menjava okolja se v delovnem okolju odraža v različnih jezikovnih konstelacijah: raba nekega drugega narečja (npr. dialektološki kontinuum obmejnega področja Nemčija – Basel v Švici), raba nekega drugega jezika, ki je ožji sorodni jezik (npr. kajkavska hrvaška narečja – slovenska panonska narečja), raba drugega jezika, ki je soroden prvemu jeziku čezmejnih obmejnih migrantov, obenem pa prvi jezik migrantov izkazuje tudi vrsto oblik jezikovnega transferja iz sosednjega jezika (npr. slovenska narečja – avstrijska narečja), raba drugega jezika, ki ni soroden prvemu jeziku migrantov (npr. madžarščina – nemščina) in raba različnih jezikov v deklarativno večjezičnem okolju (npr. Luksemburg). Ob teh različnih konstelacijah se porajajo vprašanja, ki zadevajo jezikovne strategije čezmejnih dnevnih migrantov, obenem pa tudi njihov odnos do posameznih jezikov in jezikovnih zvrsti. V prispevku bo na osnovi jezikovnih biografij čezmejnih obmejnih migrantov, ki se danes dnevno vozijo na delo iz Slovenije v Avstrijo, pokazano, kako le-ti razvijajo svojo večjezičnost oz. jo spreminjajo in kakšno vlogo igrajo pri tem posamezne jezikovne zvrsti.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 23236872Miha Zobec je s prispevkom »The Notion of Home and the Issue of Identity in the Emigrant Correspondence« sodeloval na konferenci »Heritages of Migration: Moving Stories, Objects and Home«, ki jo je organizirala Univerza v Birminghamu in je potekala v Muzeju priseljevanja (Museo de la Inmigración) v argentinski prestolnici med 6. in 10. aprilom 2017. Na konferenci je sodelovalo več kot dvesto raziskovalcev migracij z vsega sveta. V prispevku se je lotil vprašanja identitete in odnosa do doma, kot ju je mogoče razbrati skozi pisma izseljencev. Osredotočil se je na pisma družine Vrabec iz Pliskovice na Krasu, pri interpretaciji pa si je pomagal z najnovejšimi spoznanji raziskovalcev, ki se ukvarjajo s proučevanjem izseljenske korespondence. Ugotovil je, da lahko pri pripadnikih družine Vrabec, ki so živeli bodisi v Argentini, Franciji ali Jugoslaviji (kasneje Sloveniji), govorimo o transnacionalnih, ali bolje translokalnih identitetah, saj so njeni člani kljub vživljanju v argentinsko družbo delili občutja s tistimi, ki so ostali doma in bi jim zato težko pripisali enoznačno pripadnost. V prispevku je poudaril tudi pomen lokalnega ozadja emigrantov in tako vzpodbudil zanimanje pri raziskovalcih s tujine, ki jim je slovenska zgodovina slabo poznana. Glede na to, da je prispevek s podobno vsebino predstavil tudi na lektoratu slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Buenos Airesu, utegnejo spoznanja pomagati tudi pri razvoju turizma na slovenskem Krasu. Prispevku je namreč prisluhnilo mnogo potomcev primorskih izseljencev in številni so po predavanju izrazili željo, da bi obiskali dom svojih prednikov.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 23220232Okraj Gornja Radgona je meril 338,26 km2 in imel 1947. leta 29.274 prebivalcev. Njegova obmejna lega ob Muri proti Avstriji mu je dajala poseben geopolitičen pomen v vsem obravnavanem obdobju (1945- 1950). V okraju je prevladovala kmetijska posest (državna, zasebna in zadružna), industrija je bila slabo razvita, saj tudi ni bilo zadostnih naravnih pogojev za njen večji razvoj. Njegova obmejna lega je za nov komunističen režim predstavljala stalni problem zaradi ilegalnega prehajanja oseb čez državno mejo. V sosednji Avstriji je v britanskih zasedbenih silah in njeni vojaški obveščevalni službi (FSS) videl svojega sovražnika, ki želi zrušiti nov nastajajoči sistem v Jugoslaviji. Režim je na vse mogoče načine preprečeval ljudem stike s sosednjim okrajem Radkersburg/Radgona in njegovim slovensko - nemškim dvojezičnim zaledjem petih vasi (t. i. Radgonski kot). Vzpostavljanje nove politične ureditve po koncu druge svetovne vojne je bila v cilju enopartijskega sistema s Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) kot edino in vodilno politično stranko. KPJ imela za varovanje novega družbenega sistema represivne subjekte: UDV (Uprava državne varnosti), NM (Narodna milica). KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) tožilstva, sodišča in zapori. Izvedla je tudi nasilno izselitev Apaških Nemcev v začetku 1946. leta ter kolonizacijo na to območje z naseljenci iz drugih območij Slovenije. Nasprotnike novega režima je KPJ videla v katoliški cerkvi, velikih kmetih in ilegalnih skupinah. Prav UDV je s svojo razvejano mrežo čez 400 sodelavcev (informatorji, agenti, ožje zveze), ki so delovali javno in prikrito v okraju kot tudi v Radgonskem kotu. odkrivala in sodiščem predajala resnične in domnevne nasprotnike novega režima. Disertacija je strokovni izziv zgodovinarjem za raziskovanja tega obdobja v še drugih političnih okrajih tedanje Slovenije in tudi med zamejskimi Slovenci.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 22807560Italijanska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je predvidevala zaščito jezikovnih manjšin (italijanska pravna in politična praksa se je izogibala uporabi izraza narodnostna manjšina zaradi njegovih političnih implikacij) kot tudi ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi bile pravice slovenske manjšine varovane s posebnim statutom. Medtem ko je bilo nemški manjšini formalno varstvo manjšinskih pravic takoj po drugi svetovni vojni zagotovljeno z ustanovitvijo avtonomne dežele Južne Tirolske, francoski pa z ustanovitvijo avtonomne dežele Doline Aosta, je morala slovenska manjšina na ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine čakati vse do leta 1963. Upi o zaščiti pa so se razblinili, ko je postalo jasno, da posebni statut nove dežele ne vsebuje določil o varstvu slovenske manjšine. Čeprav so se prizadevanja za dosego globalne zakonske zaščite pričela že kmalu po drugi svetovni vojni oziroma po Londonskem memorandumu, so postala po ustanovitvi dežele, ko se je izkazalo, da so bila pričakovanja zaman, bolj izrazita. Zahteve po oblikovanju posebnega zaščitnega zakona so postale še bolj očitne po Osimskih sporazumih, ki so državi podpisnici, Italijo in Jugoslavijo, obvezovali h kar največji zaščiti slovenske oziroma italijanske manjšine. Osimski sporazumi so v 8. členu določali, da se ob prenehanju veljave Posebnega statuta Londonskega memoranduma obe strani zavežeta k ohranitvi tistih ukrepov, ki so bili sprejeti že pri izvajanju omenjenega statuta in da v okviru svojega notranjega prava zagotovita enako raven varstva, kot je določal Posebni statut, ki je s tem nehal veljati. Z Osimskimi sporazumi sta bili tako obe državi zavezani k uresničevanju tega, kar je bilo že določeno v Londonskem memorandumu. Glede na to, da je Italija menila, da je 8. člen Osimskih sporazumov veljal le za zaščito pravic Slovencev v Tržaški pokrajini, je predmet vztrajnega političnega prizadevanja predstavnikov slovenske manjšine postala zakonodaja, ki bi v enaki meri varovala pravice Slovencev v Tržaški in Goriški kot v Videmski pokrajini. Boj za dosego ustreznega varovanja manjšinskih pravic pa je pri italijanskih oblasteh naletel na nerazumevanje. Namesto, da bi pripravili zakon, ki bi v enaki meri ščitil pravice slovenske manjšine na celotnem ozemlju njene poselitve, je Italija z zahtevami manjšine nenehno odlašala in ponujala zakonske predloge, ki niso bili ustrezni. Prizadevanje za dosego zakonske zaščite se je tako zaključilo šele leta 2001, ko je bil v parlamentu sprejet t. i. globalni zaščitni zakon za varovanje pravic pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Po sprejetju zakona je bil oblikovan mešan, slovensko-italijanski paritetni odbor (sestavljali so ga pripadniki slovenske manjšine v Italiji in pripadniki večinske, italijanske narodnosti), ki naj bi bdel nad uresničevanjem določil sprejetega akta. Zakon je dobil uradno formalno potrditev leta 2007, ko ga je podpisal predsednik Napolitano, v polni meri pa se je začel uresničevati šele dve leti kasneje. Največ težav v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona je bilo v Videmski pokrajini, še posebej prizadeti so bili Slovenci na območju Rezije. Izvajanje zakona se je v Reziji zavleklo vse do leta 2012, težave pri uresničevanju zakonodaje pa se tam pojavljajo še danes.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 23215880