V zimskem semestru 2016 (od 1. 10. 2016 do 31. 1. 2017) gostujoča profesorica na Inštitutu za slavistiko Filološko-kulturološke fakultete Univerze na Dunaju (Philologisch-kulturologische Fakultät der Universität Wien).
B.05 Gostujoči profesor na inštitutu/univerzi
COBISS.SI-ID: 22786824Josip Osti se je v Slovenijo zatekel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času silovite vojne v Bosni. V tej vojni je razpadla bivša SFRJ, o kateri je Ostijev pesniški kolega Aleš Debeljak v številnih esejih zapisal, da je bila sicer neuspešna politična tvorba, a da je vsem, ki so v njej doraščali, vendarle nudila bogato izkušnjo medkulturnosti.To kulturno bogastvo bi bilo po njegovem treba ohranjati in negovati, ne pa uničiti. Debeljak je bil kozmopolit, podobne kozmopolitske razsežnosti pa vidimo tudi v literarnem delu pesnika, prozaista in esejista Josipa Ostija, obenem z globoko navezanostjo na tradicijo vsega, kar je bilo nekoč bosansko. Osti je po preselitvi v Slovenijo pisal najprej v svojem maternem jeziku, pozneje pa se je odločil za jezikovni prestop v slovenščino. Njegovo literarno delo predstavlja zanimiv primer dvodomne literarne eksistence. Povzetek v angleščini:
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 22776584Zgodovina slovenskega jezika: predavanja (8 ur) Erasmu programm, Šlezijska univerza, Katowice, 3. do 9. 3. 2016.
B.05 Gostujoči profesor na inštitutu/univerzi
COBISS.SI-ID: 22125320Prvi jezik, ki ga mikrogenetsko usvaja vsak posameznik, je govorjeni jezik. Običajno gre za govorjeno neknjižno socialno zvrst jezika, ki se ustno prenaša iz roda v rod, sovpadajoč z domačijskim, tj. emocionalnim vidikom jezikovne kulture določene jezikovne skupnosti. Z vstopom v vzgojno-izobraževalne ustanove pa se otroci zelo hitro seznanijo s knjižno jezikovno normo, ki se sopostavlja sistemu neknjižnih socialnih zvrsti. Ta prinaša drugačno dojemanje jezika, tj. poleg emocionalnega domačijskega tudi racionalnega nacionalnega. Oboje upošteva javni vzgojno-izobraževalni sistem, ki v učnih načrtih (predvsem slovenščine kot maternega jezika) usmerjeno in kontinuirano načrtuje usvajanje jezikovnega sistema v smislu knjižno proti neknjižnemu. Socialne zvrsti jezika predstavljajo izhodišče za usvajanje knjižnega jezika, pri čemer učeči se postopoma obvladujejo zvrsti in vrste zvrsti jezika ter s tem obvladujejo pravila rabe, tj. pravila za izbiro okoliščinam oz. govornemu položaju ustreznega izraza. Prispevek predstavlja ugotovitve raziskave vrednotenja govorjenega jezika med mladimi med 12. in 18. letom starosti na neslučajnostnem vzorcu z namenom ugotoviti odnos anketiranih do jezika, stopnjo obvladovanja jezika, odnos do rabe socialnih zvrsti jezika in (ne)uzaveščenosti rabe jezika, odnos do vdora tujejezičnih prvin v slovenski jezik, ovrednotiti jezik kot izraz identitete (osebne, nacionalne). Raziskava prinaša rezultate analize ankete, opravljene na neslučajnostnem vzorcu mladih med 12. in 18. letom starosti, predstavljene z metodami analize, komparacije in sinteze. Rezultati raziskave kažejo, da na oblikovanje, razvoj in vrednotenje jezika vplivajo tako notranjejezikovni (fonetični, oblikoslovni, analogični) kot tudi izvenjezikovni dejavniki, pogosto tudi osebnostno zaznamovani (sociolingvistični, psiholingvistični). Izsledki opravljene raziskave in dosedanjih drugih tovrstnih raziskav kažejo na spreminjanje vrednotenja govorjenega jezika skozi čas in družbene spremembe.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 22857480Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnava osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarja s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, %) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : p%t7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj % ) o in % ) e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in %, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = %. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom v
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 22668296