Projekti / Programi
Družbena pogodba v 21. stoletju: historično-sociološki, filozofsko-etični in izobraževalno-pedagoški vidiki
01. januar 2015
- 31. december 2019
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.06.00 |
Humanistika |
Kulturologija |
|
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S213 |
Družboslovje |
Socialne strukture |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.04 |
Humanistične vede |
Umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) |
družbena pogodba, post-nacionalizem, državljanska vzgoja, človekove pravice, raznolikost, etika, solidarnost
Raziskovalci (12)
Organizacije (4)
Povzetek
Raziskovalni program proučuje družboslovno-humanistične okvire ideje družbene pogodbe v kontekstih družbe 21. stoletja. Temeljni izzivi sodobne družbe, ki postaja transnacionalna, multikulturna in pogojena s procesi individualizacije, atomizacije in tranformacije vloge nacionalne (socialne) države in družbe blaginje, namreč zahteva nov premislek in reteoretizacijo razsvetljenske dediščine družbene pogodbe, in sicer v vidikih družbenih vezi solidarnosti, etike in državljanske vzgoje. Programska skupina k tem vprašanjem pristopa s historično-analitskega, filozofskega in edukativnega gledišča ter povezuje domače raziskovalce na interdisciplinarnem področju historične sociologije, filozofije in edukativnih ved; ter oblikuje mednarodno evropsko raziskovalno mrežo, ki bo k raziskovanju prispevala evropske in transnacionalne vidike.
Znanstveni pomen PS
Razvoj nove raziskovalne agende postrazsvetljenskega tipa
Interdisciplinarno mreženje raziskovalnih vprašanj v historično-transformativnem okviru poznomoderne in postnacionalne globalne sheme družbenega sobivanja
Nacionalno specifično proučevanje stanja sodobne družbene pogodbe in komparativni evropski vidiki
Reteoretizacija in filozofska pre-formulacija etike in pomena etičnega subjekta
Družbeno-ekonomski pomen PS:
razvoj novega konceptualnega modela državljanstva in etičnega subjekta postnacionalne družbe
razvoj pedagoško-didaktičnega modela za poučevanje vsebin etike, državljanske vzgoje in odgovornega družbenega odnosa nacionalnega in transnacionalnega sobivanja
razvoj parametrov aktivnega, emancipatornega in solidarnostnega aspekta kognitivnih, komunikacijskih in etičnih parametrov za uveljavljanje in spodbujanje kohezivnosti postnacionalne družbe
Pomen za razvoj znanosti
Programska skupina vprašanje družbene pogodbe naslavlja v interdisciplinarnem kontekstu in s teoretske perspektive diskurzivnega konstrukcionizma (Benhabib, Delanty, Yuval-Davis). To pomeni, da družbeno pogodbo razume kot procesualno stanje, t.j. stanje začasnosti, ki se spreminja in prilagaja glede na rezultate pogajanj med različnimi družbenimi dejavniki, kolektivnimi akterji, posamezniki in instiuucijami. Glavni mehanizem poganj v demokratičnih družbah zagotavlja načelo demokratične deliberacije (Habermas, 2012, Rawls, 2011), pri čemer se upošteva družbena neenakost v pozicijah in argumentativni moči različnih družbenih skupin (Young, 2000, Walker, 1998). Zato je nujno, da znanstveni pristop k družbeni pogodbi izhaja iz dejanskih strukturnih in zgodovinskih dejstev družbenih odnosov (ne)enakosti (variabilni del), medtem ko teoretsko-zgodovinsko umešča ključne postulate (post) moderne družbene pogodbe (konstantni del). V nadaljevanju so razloženi pristopi programske skupine k tej problematiki dialektičnega razmerja med teorijo in zgodovino.
Družbena pogodba je zgodovinsko-civilizacijska pridobitev in stanje humanosti. Rousseaujeva opredelitev (Načelo političnega prava) jo poveže z republikansko idejo “samoorganizirane solidarnosti svobodnih prebivalcev” in načelom enakosti (Brunkhorts, 2012). Republikanska harmonia in državljansko prijateljstvo philia (oz. krščanska bratovščina), ki najdeta artikulacijo v poznosrednjeveških mestnih republikah, se v revolucionarni dobi iz meščansko hierarhične pretvorita v demokratično-egalitarno. Temeljni koncept, ki uokvirja boj za družbeno emancipacijo in politično enakost, je solidarnost. Po Rousseaujevi predstavi in francoski ustavi iz leta 1973 solidarnost zagotavlja enako uživanje posameznih pravic “vsakega subjekta znotraj medija uzakonjene politične enakosti, skupaj s ‘participacijo vsakega posameznika v javnih zadevah’”. Iz tega izhaja, da solidarnost ni “usmiljenje”, temveč načelo pravičnosti, oz. kar sama “pravica”. Ustavna teorija demokracije k tej pravici priključi načelo dostojanstva, po drugi svetovni vojni se obe dediščini postavita v območje človekovih pravic.
Solidarnost kot temelj družbene pogodbe torej ni vezana niti na idejo empatije (kot je to pogosto zaznati v sodobnih razpravah o temeljih globalne solidarnosti) niti na preskriptivno-normativno udejanjanje demokratične družbene ureditve. Solidarnost sama po sebi ne pomeni pozitivne vrednote (navsezadnje je temeljna vez tudi anti-demokratičnih, nacionalističnih in nasilnih grupacij), temveč konstitutivni element družbenega diskurza in pravne ureditve področja človekovih pravic, ki temelji na procesih demokratične deliberacije in načela inkluzivnosti.
Za družbeno teorijo je temeljni izziv sodobnega časa, kako načelo solidarnosti kot temelja družbene pogodbe vpeti v subjektivne in skupnostne konstelacije, ki temeljijo na duhovni podstati post-emocionalne in post-humanistične potrošniške družbe. »Informacijske družbe so se odpovedale čustvom, izčrpale vso sočutje in se zanašajo le še na politično pripadnost in odovornost«, trdi Stjepan Meštrović in se sprašuje, kako je sploh še mogoče misliti družbeno solidarnost v hladnem in racionalnem okolju »nekoherentnih, nepristnih, sintetičnih čustev«? (v Pirc, 2012).
Avtorja navajamo, ker po našem mnenju kaže na sociološko šibko razumevanje zgodovinskega konteksta, v katerem ideja solidarnosti prevzame vlogo urejevalca družbene pogodbe – to je namreč čas prav racionalne, hladne družbe modernosti zgodnjega 20. stoletja, kalkulabilnega kapitalističnega reda in »romantične rešitve« (Weber) v zasebni sferi -- tehnologije upravljanja s čustvi, ki naj zagotovi in lajša tegobe brezčutne ekonomske logike. Neoliberalni kapitalistični red je nadaljevanje te emocionalne odvisnosti od zasebnosti – le da se tokrat artikulira kot potrošniška vulgarizacija čustev. Zgodovinska noviteta, s katero se mora soočiti družbena teorija je, da je načelo ekonomskih svoboščin, ki v neoliberalizmu r
Pomen za razvoj Slovenije
Programska skupina »Družbena pogodba v 21. stoletju« izhaja iz raziskovalnih rezultatov programske skupine Problemi avtonomije in identitete v času globalizacije (2009-2013/14) in rezultatov najnovejših raziskovalnih projektov članov konzorcija, ki so bodisi v teku ali so se nedavno zaključili. Pri tem velja izpostaviti predvsem zadnjo fazo interdisciplinarnega projekta »Nova generacija raziskovalcev ved o življenju« in projekt Jean Monnet, The Integration of Europe: Past views and future visions, kjer sodelujejo vsi člani te programske skupine.
Oblikovanje raziskovalnih in strokovnih ciljev programske skupine »Družbena pogodba« ter poudarkov na družbeno-ekonomskih ciljih programa temelji na kritični analizi ugotovitev iz tega sodelovanja, kot navedeno v nadaljevanju.
Ohranjanje nacionalne identitete in varovanje kulturne dediščine: sodobna sociološka teorija v zadnjih dveh desetletjih intenzivno proučuje možnosti za preoblikovanje kolektivnih vezi pripadanja in solidarnosti, ki bodo ustvarjali pogoje za demokratično in pravično družbo. V tem okviru so bile razvite različne družbene alternative, kot so teorija transnacionalizma, etika kozmopolitskega družbenega reda in evropska perspektiva postnacionalne konstelacije in/ali kozmopolitskega imperija. Predvsem v kontekstu evropskih (EU) perspektiv je opaziti močan teoretski in družbeno-zgodovinski manko vključevanja t.i. post-zahodne perspektive, pa tudi perspektive, ki bi pri oblikovanju transnacionalne evropske družbe in javnosti pritegnila izkušnje postsocialističnih družb in emancipatorne zgodovine srednje-evropskih narodov. Na ta manko vse bolj opozarjajo raziskovalci, ki prihajajo iz srednje Evrope (v slovenskem kontekstu glej predvsem Žagar, 2013). Programska skupina na to družbeno kritiko odgovarja z metodo historično-sociološkega analiziranja civilno-družbene preteklosti in gibanj, ki so se oblikovala okoli skupnega jedra (pravične) solidarnosti in družbene enakosti, modelov vključevanja in opolnomočenja deprivilegiranih skupin. Cilj je oblikovanje javne razpravljavske platforme, izobraževanja in ozaveščanja s pomočjo rabe nacionalne zgodovine in spomina, ki nacionalno preteklost umešča v širše transregionalne, evropske in svetovne-kozmopolitske tokove demokratičnega reda in pluralnega sobivanja; ter pri tem ohranja in krepi kolektivno samo-podobo in samozavest v smeri razumevanja lastne vloge in odgovornosti pri tvorbi svetovne humane zgodovine.
Kulturni razvoj: To pomeni oblikovanje družbene zavesti, ki bo sposobna kritične rabe nacionalne zgodovine z namenom spodbujanja kulturnega razvoja države. Na začetku 21. stoletja tega razvoja ni mogoče koncipirati mimo dejstva multikulturnosti, pretočnosti in intersekcionalnosti državljanstva, pripadanja in identitete. Zato si programska skupina kot temeljni družbeno-ekonomski cilj postavlja razvoj solidarnostnega modela družbene pogodbe kot obligatornega elementa razvoja državljanstva in človekovih pravic, ki je integriran v multiple sfere javnega in ekonomskega življenja. Družbena pogodba 21. stoletja namreč pomeni jasno prepoznanje družbene stvarnosti raznolikosti, dejstva izkoriščanja in rahljanja univerzalističnih idealov pravičnosti in enakih možnosti ter – na tem prepoznanju – temelječega soočenja z izzivom oblikovanja alternativ. Programska skupina to prepoznanje reteoretizira v filozofsko-edukativno dediščino pripoznanja (Taylor, Kymlicka). Osnovna ideja je, da je s pomočjo pripoznanja mogoče ustvarjati kohezivnostne temelje za pravično in učinkovito ekonomsko pogodbo, družbeni razvoj, globalno socialno prosperiteto in trajnostno »utopijo« na področju človekovih pravic in dostojanstva (Habermas, 2012). Medtem ko je teoretsko-filozofski vir pri tem Habermas, ki razmišlja v kontekstu nemške družbe kot temelja evropskega konstitucionalizma, programska skupina ta model aplicira na etično-odgovorno artikulacijo v kontekstu slovenske (post)nacionalne družbe z namenom oblikovanja prispevka k razvoju koncepta e
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo,
zaključno poročilo
