Projekti / Programi
RUSKI INTELEKTUALCI V SLOVENIJI V ČASU PO OKTOBRSKI REVOLUCIJI
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H250 |
Humanistične vede |
Sodobna zgodovina (od leta 1914) |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.01 |
Humanistične vede |
Zgodovina in arheologija |
Slovenija, Slovani, Rusi, intelektualci, inteligenca
Raziskovalci (9)
Organizacije (2)
Povzetek
Še pred koncem prve svetovne vojne se je v prvi polovici leta 1918 na nepreglednih ruskih prostranstvih začenjala razplamtevati krvava državljanska vojna. Lenin je že v mesecu februarju, ob pripravi proglasa Socialistična domovina je v nevarnosti, predvidel možnost takojšnjega zunajsodnega obračuna z najrazličnejšimi kategorijami sovražnikov. Boljševiki, ki so zaradi poskusa uresničevanja glavnih postavk marksistične ekonomističnodeterministične doktrine povzročili gospodarski kolaps, so se kmalu soočili z upori obupanih ljudi. Nanje so odgovorili z zaostritvijo strahovlade. V noči s 16. na 17. julij 1918 je bil skupaj s svojo družino hladnokrvno umorjen nekdanji imperator Nikolaj II. Kot odgovor na teror boljševikov se je polagoma krepil odpor ljudi, ki jih je nova oblast izbrala za svoje sovražnike. Proti vladajočim komunistom so se začeli bojevati pristaši strmoglavljene monarhije, konstitucionalni demokrati, pa tudi kritični socialisti. V provincialnih središčih so osnovali svoje provizorične vlade ter kljub opazni neenotnosti poskušali rešiti Rusijo – in svoja življenja. Ko se je pozno jeseni leta 1919 tehtnica v spopadu med Leninovimi in protiboljševiškimi armadami prevesila v korist prvih, je marsikateremu Rusu postalo jasno, da si bo moral poiskati streho nad glavo v tujini.
Kraljevina SHS je poleg Nemčije, Češkoslovaške, Francije in Kitajske (Mandžurija) v vrstah beguncev veljala za najbolj zaželeno novo oziroma začasno domovino. To je veljalo zlasti za monarhiste, ki so v vladajoči dinastiji Karadjordjevićev videli jamstvo za svojo varnost, čeprav so bili tudi konstitucionalni demokrati v novi južnoslovanski državi dovolj pogosti. Ruski emigranti so v Kraljevini SHS predstavljali pomembno intelektualno okrepitev; to še zlasti velja za profesorje kijevske univerze; med njimi jih je več dobilo zaposlitve na novoustanovljeni Univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani. Tu so razvili bogato intelektualno dejavnost, hkrati pa tudi ustanavljali svoje orhganizacije (Ruska matica), s čimer so povezovali staro in novo domovino. Med 2. svetovno vojno na Slovenskem, kjer že pred njo ni bilo pomembnejše vojaške emigracije (beguncev iz vrst armade generala Wrangla), ruska emigracija razen posameznikov ni pomembneje sodelovala z okupatorjem. Enote Ruske osvobodilne armade generala Vlasova so se na Slovenskem pojavile šele ob koncu 2. svetovne vojne. Prav to je ruski skupnosti pomagalo preživeti potem, ko so 1945 oblast na Slovenskem prevzeli komunisti. Nekateri vidnejši predstavniki ruske emigracije so sicer odšli na Zahod (A. Bilimovič, tudi E. Spektorski), nekateri pa so v novi domovini tudi ostali (admiral A. D. Bubnov, čeprav je bil znan kot velik privrženec upravitelja Rusije po 1. svetovni vojni admirala A. V. Kolčaka, tudi A. Maklecov). Za rusko skupnost je bilo usodno leto 1948, ko je prišlo do preloma med jugoslovanskimi in sovjetskimi komunisti. Tedaj je postalo sumljivo vsako poudarjanje zvez z Rusijo, ki ni bilo oblastno odobreno. Odtlej je zgodovina ruske emigracije na Slovenskem zgodovina posameznikov. Med njimi se jih je več uveljavilo v slovenskem javnem prostoru; že za časa komunistične Jugoslavije tudi admiral Bubnov, znanstvenik in podjetnik Kansky in še kdo, kar je precejšnja posebnost med usodami ruskih emigrantov v socialističnih deželah.
Pomen za razvoj znanosti
Sistematične raziskave vpliva ruskih intelektualcev na slovenski prostor doslej še ni bilo. Ni bilo niti vseobsežne raziskave ruske emigracije v Sloveniji. Raziskovalni projekt je uspel zapolniti vrzeli pri poznavanju usode ruske emigracije ter preučiti vpliv prišlekov iz območja Ruskega imperija na znanost, kulturo in vsakdanje življenje v tistem delu današnje Slovenije, ki je bil v okvirih Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije. Pomen uresničenega projekta je torej velik na področjih registriranja virov (žal tudi njihove neskrbne hrambe pri nas v primeru dnevnikov Jevgenija/Evgenija Spektorskega) in njihove eksploatacije v znanstvenem raziskovanju. Zapolnjevanje vednostnih vrzeli je pomembna in trajna naloga slehernega zgodovinarskega raziskovanja. Raziskava ruske emigracije more služiti kot "študija primera" tudi za vplive drugih kultur v stiku s slovensko, kajti intelektualci, ki so prišli v slovenski prostor z ozemlja Ruskega imperija, so s seboj prinesli tudi različne delovne paradigme. Živeli so v svojem imaginariju, ki se je srečal z drugačnimi predstavami. Prišleki so tako s svojim delom začeli povezovati dva prostora, ki sta se prej poznala le deloma in enostransko. Uresničitev projekta torej pomeni tudi preučitev načinov vplivanja ene kulture na drugo. Prav tako je izvedba projekta pokazala, da je akomodacija pripadnikov ruske skupnosti potekala razmeroma hitro, ni pa prišlo do popolne asimilacije Rusov. Stanje bi mogli opisati kot relativno uspešno obliko integracije, kar je večalo ugled ruske kulture v slovenskem prostoru. Opazen vpliv intelektualcev iz vrst ruske emigracije na znanost in umetnost (zlasti odrsko) je omogočil možnost primerjanja načinov prodiranja paradigem iz enega kulturnega okolja v drugo na več področjih znotraj določenega časovnega okvira. Tako so bili dobljeni rezultati, ki so pomembni za razvoj primerjalnega pristopa v zgodovinopisju in pri raziskovanju razvoja posameznih znanstvenih strok ter vej umetnosti. Raziskava je pokazala in demonstrirala pomen transnacionalnega pristopa v zgodovinopisju, ki ga je v slovarju svoje dobe ("obstaja samo obča zgodovina") zagovarjal Marc Bloch. Znanost in umetnost sta bili v obdobju, ki ga je zajemal projekt, kljub nacionalističnim politikam že toliko mednarodno prepleteni, da se raziskovalne in umetniške paradigme niso omejevale s prostorom. Res so določena razumevanja v določenem okolju prevladovala, toda povsem ekskluzivna niso mogla ostati. Izvedba projekta o ruskih intelektualcih v slovenskem prostoru je demonstrirala uporabnost interdisciplinarne paradigme raziskovanja. Klasično zgodovinarsko raziskovanje se je srečevalo z medijskimi in vojaškimi študijami ter seveda s kulturnozgodovinskimi koncepcijami. Pri tem je skupina pazila, da ni prišlo do mešanja metodologij različnih strok. Tudi v tem primeru je izvedeni projekt lahko zgledna "študija primera". Raziskovanje ruske emigrantske skupnosti na Slovenskem je prispevalo k razkrivanju zgodovine posameznih strok in vej umetnosti ter pojasnjuje, čemu so poznejša razvojna gibanja spreminjala osnovo na čisto določen način: nekatere stroke, ki so se razvile na Slovenskem, namreč imajo svojo predzgodovino v Rusiji (kriminalistika, strategija in taktika pomorskega bojevanja, v veliki meri tudi ekonomske študije). Raziskovalna skupina je z izvedbo projekta pripravila izhodišče za primerjalne študije razvoja posameznih področij znanosti in umetnosti v Sloveniji/Srednji Evropi in Rusiji. Na posameznih raziskovalnih segmentih je do takšnih primerjalnih študij tudi že prišlo (ob simpozijih, ki so se jih udeležili raziskovalci iz Brjanska, Moskve in Ukrajine).
Pomen za razvoj Slovenije
Pomen izvedbe projekta za razvoj Slovenije je velik. Vzpostavljene so bile čvrste raziskovalne povezave ICK in AMEU-ISH z ustanovami v Rusiji, ki raziskujejo usodo ruske emigracije in posamezna področja znanosti in umetnosti oziroma kulture. S povezovanjem znanstvenikov iz Slovenije in Rusije se ustvarjajo možnosti za nadaljnje plodno sodelovanje in za uspešno izvajanje transnacionalnega pristopa k znanstvenemu raziskovanju. Študija je opozorila na velik pomen zajemanja iz različnih tradicij v določenem kulturnem okolju. Slovenski profesorji na Univerzi v Ljubljani so bili večinoma šolani na nemškoavstrijskih univerzah; prihod kolegov z ozemlja razpadlega Ruskega imperija, zlasti iz Kijeva, je pomenil razširitev obzorij in vpeljavo novih perspektiv. To je slovenski prostor zlasti v intelektualni sferi usposobilo za širši dialog z drugimi znanstvenimi in umetniškimi središči, kakor bi bil mogoč, če bi ruski begunci odšli v zahodno Evropo in ZDA že po prvi svetovni vojni (tako jih je nekaj odšlo šele po drugi svetovni vojni). Izvedba projekta je zapolnila pomembne vrzeli v poznavanju in pojasnitvi razvoja posameznih znanstvenih disciplin in vej umetnosti na Slovenskem. To je omogočilo pojasnitev poznejših razvojnih premikov in načina sprejemanja novih pobud. Na posameznem primeru (ruska skupnost v Sloveniji je bila številčno relativno šibka in je zato raziskovalno obvladljiva v relativno kratkem času) je bilo pokazano tudi razmerje med znanstvenimi strokami in politiko v zgodovini. Ruska skupnost v Sloveniji ni hotela delovati izrazito politično, sploh pa ne strankarsko, toda politika je njeno prisotnost nenehno poskušala izkoristiti. Zato študija prinaša tudi tipološko širše zanimiva spoznanja o času, ko je politika zaradi nagle modernizacije, katere del je bila tudi demokratizacija, postala človekova usoda (na to je tik pred prvo svetovno vojno opozarjal Ivan Hribar). S tem so pojasnjena izhodišča poznejših - tudi sodobnih - stanj v slovenskem prostoru. Ker se mentaliteta velikokrat ohrani kljub velikim površinskim (političnim) prelomom, je za razumevanje dogajanj na različnih področjih v zgodovinski perspektivi raziskava dala čvrste osnove za temeljito razpravo o stanju posameznih strok in vej umetnosti tudi v obdobju po letu 1945. Projekt pomembno prispeva k vednosti o oblikovanju slovenskih intelektualcev. Ruski prišleki, ki so se tako zaradi svojih izkušenj iz časa pred prvo svetovno vojno kakor zaradi svojega sprva precej negotovega statusa v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji izogibali političnemu delovanju, so posebej okrepili neangažirano - torej specialistično in profesionalno - razumevanje znanosti, tehnologije in umetnosti. To pa ni preprečilo politizacije teh področij v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji. Uspešna vključitev ruske skupnosti v slovenski prostor in njegovo kulturo je primer migracij, ki so v veliki meri izpolnile pričakovanja gostiteljske dežele in emigrantov samih. To je pomembno za preučevanje migracij in njihovih okoliščin v diahroni in sinhroni perspektivi; poznejši veliki premiki prebivalstva so bili mnogo bolj turbulentni. To seveda ne pomeni, da problemov pri vključevanju ruske skupnosti v življenjsko stvarnost in njene strukture na Slovenskem ni bilo, toda ti so bili relativno majhni. Vzrok za to je tako v neštevilčnosti ruske emigracije kakor tudi v njeni poklicni in izobrazbeni strukturi. Intelektualci, ki so prišli z ozemlja Ruskega imperija v Slovenijo, so v veliki meri izpolnjevali pričakovanja prebivalcev gostiteljske dežele.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
