Projekti / Programi
Dendritične celice, pripravljene iz človeških monocitov - aktivatorji in modulatorji specifičnih imunskih odzivov
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 1.09.00 |
Naravoslovje |
Farmacija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| B740 |
Biomedicinske vede |
Farmakološke vede, farmakognozija, farmacija, toksikologija |
| T490 |
Tehnološke vede |
Biotehnologija |
| B500 |
Biomedicinske vede |
Imunologija, serologija, transplantacija |
monociti; dendritične celice; modulacija imunskega odziva; tumorski antigeni; molekule HLA; imunska toleranca
Raziskovalci (11)
Organizacije (3)
Povzetek
Dendritične celice (DC) igrajo osrednjo vlogo pri uravnavanju delovanja imunskega sistema, saj zelo učinkovito izzovejo nastanek specifičnega imunskega odziva, določajo njegove lastnosti, obseg in trajanje ter vzdržujejo toleranco na telesu lastne antigene. Številna bolezenska stanja, kot je na primer rak ali pa različne avtoimunske bolezni, so povezana z neučinkovitim oziroma neustreznim imunskim odzivom, v kar so nedvomno vpletene tudi DC.
Dendritične celice, pripravljene iz človeških monocitov in vitro so potencialni antigensko specifični modulatorji imunskega odziva, saj ga lahko preko interakcije z efektorskimi oziroma regulatornimi limfociti T bodisi ojačijo ali pa oslabijo, kar je odvisno predvsem od stopnje njihove diferenciacije. V pogojih in vitro bomo bomo optimizirali izolacijo monocitov iz periferne krvi ter pripravili zrele DC na štiri različne načine: z bakterijskim lipopolisaharidom (LPS), z definirano mešanico rekombinantnih pro-vnetnih citokinov, z monociti kondicioniranim medijem (MCM) ter s TNF-alfa. Preučevali bomo njihove fenotipske oziroma diferenciacijske lastnosti ter njihovo sposobnost za povzročitev aloimunskega odziva v pomešani kulturi DC in alogenskih limfocitov T (MLR). Spremljali bomo spreminjanje izražanja površinskih molekulskih markerjev CD83, CD80, CD86, molekul razreda I in II ter sintezo IL-12 med njihovim zorenjem. Z merjenejem obsega proliferacije limfocitov T, analizo citokinov, ki jih le-ti med tem izločajo ter njihovih fenotipskih lastnosti (aktivatorji, supresorji, regulatorji), bomo ugotavljali vpliv DC na lastnosti imunskega odziva.
Posvetili se bomo tudi optimalni izolaciji tumorskih celic (TC) iz biopsijskih vzorcev tumorjev, kot vira znanih in neznanih tumorskih antigenov ter tarč za preizkušanje specifičnega imunskega odziva in vitro. Optimizirali bomo različne načine dostave tumorskih antigenov v DC, in sicer ob upoštevanju izražanja specifičnih molekul HLA razreda I (Human Leukocyte Antigens) na njihovih površinah: z elektrofuzijo DC in TC, z različnimi načini transfekcije DC s celokupno RNA, izolirano iz TC (celične linije in primarne TC) ter s pulziranjem DC z lizatom TC ali z raztopino znanih, sintetiziranih tumorskih antigenov (peptidov). Tako bomo pripravili DC, ki bodo predstavljale tumorske antigene v okviru lastnih molekul HLA. Njihovo različno učinkovitost pri aktivaciji in dozorevanju protitumorskih efektorskih limfocitov T bomo preizkušali v skrbno načrtovanih alogenskih in avtolognih proliferacijskih (MLR), citotoksičnih (CTLp in CML) in vezavnih (tetrameri) funkcijskih testih in vitro.
Rezultati, ki jih pričakujemo, predstavljajo izhodišče za optimalno načrtovanje priprave DC in vitro, za potrebe klinične modulacije imunskega odziva pri raku, za zdravljenje avtoimunskih bolezni oziroma za vzpostavljanju imunske tolerance pred transplantacijami tkiv in organov.
