Projekti / Programi
RESNICA IN INDIREKTNOST. NA POTI DO NOVE TEORIJE RESNICE
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Resnica, posrednost/indirektnost, idealizacija, desimbolizacija, subjekt, filozofija, znanost, post-resnica, posthumanizem
Podatki za zadnjih 5 let (citati za zadnjih 10 let) na dan
30. junij 2024;
A3 za obdobje
2018-2022
Podatki za razpise ARIS (
04.04.2019 - Programski razpis,
arhiv
)
| Baza |
Povezani zapisi |
Citati |
Čisti citati |
Povprečje čistih citatov |
| WoS |
90 |
1.096 |
1.090 |
12,11 |
| Scopus |
101 |
1.885 |
1.872 |
18,53 |
Raziskovalci (6)
Organizacije (1)
Povzetek
Primarni vzgib tega projekta je »kriza resnice«, ki je v filozofiji dosegla svoj vrhunec s postmodernizmom, potem pa je našla svoje nepričakovano nefilozofsko utelešenje v sodobni atmosferi post-resnice. Resnica je bila vselej nejasen pojem, ki ga spremlja nadih tako brezupnosti kot neizogibnosti. Zdi se, da jo je nemogoče zagrabiti, kadar do nje dostopamo direktno, saj je končno stanje dovršene verifikacije definirano preveč idealizirano; toda po drugi strani ji tudi ni mogoče ubežati, saj nenehno proizvaja svoje učinke in pogojuje možnost tega, kar se da izreči. Zato je ambicija tega projekta, da prikaže, kako izvorni impulz »resnice« vznikne v »logičnem prostoru indirektnosti« oziroma »posrednosti«, in da eksplicira koordinate tega prostora v definicijskem, zgodovinskem, logičnem in subjektno-teoretskem oziru. Raziskave bodo skušale določiti, v katero slepo ulico zaidejo tradicionalne teorije resnice, ki jih bomo spravili na skupni imenovalec »odložene direktnosti«. Resnica je včasih definirana negativno, kot nekaj strukturno nedosegljivega, a pogosteje pozitivno, kot nekaj, čemur se približujemo ad infinitum. Zdi se, da se razprostre v okviru potencialno direktne, čeprav nikoli povsem dosežene zadovoljitve (torej denimo v okviru končne korespondence z dejstvi, poslednjega konsenza itd.). Da bi se ognil tem »slabim neskončnostim«, bo projekt razvil povsem novo dimenzijo resnice, ki je hkrati tiho predpostavljena in doslej neopažena v klasičnih teorijah: to je dimenzija »udejanjene indirektnosti/posrednosti«. Namesto da bi resnico mislili v idealni domeni neskončnega približevanja, bomo raje raziskovali, kako »presežek resnice« dejansko vznikne znotraj zgodovinskega konteksta, in kako njegova funkcija ni v tem, da se priliči nekemu predhodno danemu objektu, temveč raje, da sploh šele vzpostavi polje »objektnih adekvacij«. Da bi podale nekaj vzgibov za novo teorijo resnice, bodo projektne raziskave postopale v štirih korakih. Prvi sklop bo ponudil definicijsko razločitev pojma »resnice v formi indirektnosti« od klasičnih teorij resnice in tradicionalnih pojmov resnice v metafiziki, nemškem idealizmu in post-metafiziki. Drugi sklop bo podal zgodovinsko utemeljitev »resnice/indirektnosti«. Raziskovali bomo tri obdobja velikih zgodovinskih prelomov, ko se je »prostor indirektnosti« vzpostavil le zato, da bi razodel novi razpon objektivnosti. V iznajdbi filozofije v stari Grčiji so se najprej fiksirali idealni postulati prvih počel, idej in substanc, katerih status je ontološko indirekten, katerih funkcija pa je, da omogočajo »realistično« konceptualizacijo fakticitete. Invencija moderne subjektivnosti pri Descartesu je izključila res cogitans iz materialne realnosti, a je s tem omogočila odprtje kartezičnega prostora čiste ekstenzije. Kantova invencija »transcendentalne subjektivnosti« je zarisala prostor idealizacije čistih pojmov, s tem pa je dovolila svetu, da se manifestira v svoji zvezni kavzalni nujnosti. Tretji sklop bo zvedel »resnico/indirektnost« na štiri logične pogoje: 1. zgodovinsko vznikajoči presežek idealizacije; 2. ireverzibilnost v odnosu do zgodovinskega časa; 3. ne-revidibilnost v odnosu do dane realnosti; 4. de-simbolizacijo v odnosu do vzpostavitve polja trdne fakticitete. Cilj raziskav je zagovarjati tako resnico v formi dogodka kot ontološki realizem dejstev. Četrti sklop bo predlagal teorijo subjekta, ki bo preživel izzive sodobnega tehnološkega razvoja. Zgodovinske analize bodo pokazale, da je najbolj notranje jedro subjekta potrebno premestiti iz splošno sprejetih form svetotvornosti in samotransparentnosti v »indirektni logični prostor« nesvetnosti in netransparentosti. Cilj je ponuditi opozicijo vladajočemu diskurzu posthumanizma, ki subjekta obsoja na izumrtje.
