Projekti / Programi
Opredelitev ekoloških koridorjev na ravni SI kot podpora načrtovanju prostorskega razvoja in upravljanja narave ter drugih virov
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.08.00 |
Družboslovje |
Urbanizem |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| T260 |
Tehnološke vede |
Prostorsko planiranje |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.07 |
Družbene vede |
Ekonomska in družbena geografija |
Ekološki koridor, ekološka povezljivost, zelena infrastruktura, prostorsko načrtovanje, upravljanje krajine, ohranjanje narave, krajinsko planiranje
Raziskovalci (7)
Organizacije (2)
Povzetek
Ekološka povezljivost se uveljavlja kot sodobni pristop k ohranjanju narave, ki stremi k ohranjanju in povezovanju habitatov, ter ustvarjanju ugodnih življenjskih pogojev vrst. Predvsem v Evropskem prostoru, ki ga v veliki meri zaznamuje intenzivno obdelana in urbanizirana krajina, tak pristop k varstvu pomeni premik naprej od rezervatnega varstva običajno manjših otokov ohranjene »narave«. Poleg tega je ekološka povezljivost pomemben del zelene infrastrukture (v nadaljevanju ZI). Strategija EU o zeleni infrastrukturi slednjo opredeli kot orodje za oblikovanje naravnih rešitev z ekološkimi, gospodarskimi in družbenimi koristmi, ki nam pomaga razumeti prednosti, ki jih človeški družbi zagotavlja narava, in spodbuditi investicije vanje, zato da se ohranjajo in izboljšujejo. ZI tako ni zgolj omrežje naravno bolj ohranjenih območij, temveč jo moramo razumeti kot aktivni pristop k načrtovanju teh omrežij, ki prispeva k izpolnjevanju okoljskih, družbenih in gospodarskih funkcij.
Ekološka povezljivost je eden ključnih delov/predpogojev za delovanje sistema zelene infrastrukture. Opisuje kako dobro ekološko omrežje deluje in kako ga lahko opredelimo na različnih ravneh: kot povezljivost med posameznimi jedrnimi območji/habitati z možnostmi prehajanja med njimi. Pri tem je treba poudariti pomen strukturne in funkcionalne povezljivosti.
Ugotavljamo, da je na področju ekološke povezljivosti, zelene infrastrukture in ostalih sorodnih konceptov izdelanih veliko raziskav na različnih ravneh in zbranih veliko podatkov o značilnostih in potrebah različnih vrst, za katere je ključna ekološka povezljivost. Obenem obstaja velika vrzel med rezultati/ugotovitvami teh nalog, ter njihovo ustrezno interpretacijo za uporabo v prostorsko-načrtovalskih postopkih. Glavni namen te naloge je pripraviti sintezo obstoječih ugotovitev in preveriti njihovo uporabnost za potrebe prostorskega načrtovanja in ohranjanja narave.
V nalogi »Opredelitev ekoloških koridorjev na ravni SI kot podpora načrtovanju prostorskega razvoja in upravljanja narave ter drugih virov« bomo:
(1) na osnovi pregleda strokovne in znanstvene literature zasnovali teoretični in metodološki koncept ekološke povezljivosti;
(2) pripravili sistematičen pregled že izvedenih študij, ki obravnavajo ekološko povezljivost na različnih ravneh (od strateške, mednarodne do izvedbene – lokalne), podali oceno stanja ekološke povezljivosti v Sloveniji ter uporabnost obstoječih študij v načrtovanju in upravljanju prostora;
(3) obstoječe podatkovne baze strnili v sintezni prikaz območij, pomembnih za ekološko povezljivost na strateški ravni;
(4) pregledali upoštevanje načel ekološke povezljivosti pri pripravi smernic in strokovnih podlag različnih sektorjev ter preverili dostopnost strokovnih podlag in prostorskih podatkov, potrebnih v prostorskem načrtovanju, na osnovi tega pa
(5) ovrednotili upoštevanje načel ekološke povezljivosti v prostorskih planskih aktih;
(6) pripravili usmeritve za izboljšanje dostopnosti in uporabe obstoječih študij in strokovnih podlag ter po potrebi predlagali njihovo dopolnitev;
(7) ugotovitve preverili na testnih območjih na različnih ravneh in v sodelovanju z deležniki z različnih področij (prostorsko načrtovanje, ohranjanje narave, gozdarstvo, kmetijstvo, varstvo in urejanje voda).
Ključni poudarki naloge so:
(1) predstaviti pomen prostorskega načrtovanja na različnih ravneh za vzpostavljanje in ohranjanje ekoloških koridorjev in ekološke povezljivosti;
(2) ugotoviti kje in kakšno večfunkcionalnost ta območja in koridorji omogočajo in kje se pojavlja potreba po omejevanju rab zaradi preprečevanja konfliktov;
(3) identificirati (planske) instrumente za implementacijo ekološke povezljivosti, torej zlasti kako lahko vstopajo ti koridorji v RPP, OPP, OPN, in kako v CPVO, PVO in PŠV (kateri NUP zanje daje smernice in mnenja, itd.).
Glavni rezultati naloge bodo:
(1) teoretični koncept ekološke povezljivosti,
(2) interpretac
Pomen za razvoj znanosti
Ekološka povezljivost je ena od ključnih tem, ki jih naslavlja mednarodna znanstvena in strokovna javnost tako na področjih ohranjanja narave, kot tudi prostorskega načrtovanja in upravljanja s prostorom. Izhodišča ima sicer v ohranjanju narave, vendar se v zadnjem času v strokovni javnosti vse bolj poudarja pomen vključevanja le-te v sistem prostorskega načrtovanja. Prav prostorsko načrtovanje je namreč tista dejavnost, znotraj katere se srečujejo številni razvojni in varstveni interesi, in katerega naloga je, da jih naslavlja na način, da doseže čim večjo sinergijo med njimi. Podobno kot številni (sodobni) koncepti, sorodni in deloma prekrivajoči se z ekološko povezljivostjo (npr. zelena infrastruktura, krajinska povezljivost, ekosistemske storitve, varstveno/ekološko načrtovanje), EP deluje na stiku številnih disciplin. V raziskavi bomo opredelili njen teoretični in metodološki okvir, odnos do ostalih sorodnih konceptov ter postaviti temelje za nadaljnje delo na tem področju. Z razjasnitvijo pojmov, konceptov in odnosov med njimi ter njihova integracija v prostorsko načrtovanje bo podan pomemben prispevek tako k prostorsko-načrtovalski kot naravovarstveni stroki, saj bosta obe dobili tako nove instrumente za svoje delovanje kot jasno opredeljeno polje za dialog med obema. Opredelitev ekoloških koridorjev v Sloveniji bo predstavljala do sedaj manjkajočo strokovno podlago za prostorsko načrtovanje na strateški ravni v Sloveniji, kar bo bistveno pripomoglo k ohranjanju narave in zmanjševanju konfliktov med divjadjo in človekom.
Pomen za razvoj Slovenije
Zagotavljanje ekološke povezljivosti je danes eden ključnih pristopov k ohranjanju narave, katere poudarki so se odmaknili od t. im. rezervatnega varstva k ohranjanju in ustvarjanju ustreznih življenjskih okolij in povezav med njimi. Ekološko povezljivost kot del zelene infrastrukture se v današnjem času predstavlja kot alternativo sivi infrastrukturi ter poudarja prednosti, ki jih prva predstavlja za okolje/naravo, družbo in gospodarstvo. Pozitivne učinke za družbo in gospodarstvo ustvarja predvsem v obliki ekosistemskih storitev.
Rezultati naloge bodo smernice za učinkovitejše vključevanje elementov ekološke povezljivosti v prostorske načrte na različnih ravneh ter upravljavske načrte posameznih sektorjev. S tem bomo povezali in interpretirali obstoječe ugotovitve na način, da bodo uporabne za implementacijo. Z vključevanjem potrebnega znanja in vedenja ter ustreznih deležnikov v procese načrtovanja in upravljanja bo na strateški ravni zagotovljeno upoštevanje ustreznih strokovnih podlag pri načrtovanju, na izvedbeni pa preprečene negativne posledice neustreznega ukrepanja, s tem pa tudi škode, ki bi zaradi tega nastale v okolju. Zaradi opredelitve ekoloških koridorjev, smernic in načinov vključevanja bo proces prostorskega načrtovanja in varstva narave bolj učinkovit.
