Projekti / Programi
Teorija kazni in demokratična kultura v Sloveniji
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.05.00 |
Družboslovje |
Pravo |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S115 |
Družboslovje |
Filozofija in teorija prava |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.05 |
Družbene vede |
Pravo |
Teorije kaznovanja, demokratična kultura, človekove pravice, filozofija prava
Raziskovalci (11)
Organizacije (4)
Povzetek
Projekt je posvečen analizi, razumetju in soočanju z defektom v slovenski demokratični kulture, ki se manifestira na področju kazenske politike. Projekt najprej pristopi k genealogiji te dezorientacije. Najde jo v 1) duhovni dinamiki celotne povojne Evrope, ki jo je zaznamovalo tekmovanje med dvema pretendentoma za najpopolnejšo družbeno ureditev, in 2) geografski legi Slovenije, iz česar je izhajala izjemna kompetitivnost Slovenije v odnosu do Zahoda. In prav v primeru kriminalitetne politike se je ponudila priložnost, da Slovenija razvije sistem, ki bo izgledal superioren ne le po socialističnih merilih, pač pa tudi po naprednih merilih, ki so se tedaj razvijali na Zahodu. S tem bi se dokazalo, da lahko le socialistična družba uveljavi koncept, ki zadosti najvišjim idealom humanosti.
Toda hitra vpeljava vse blažjih kazni, resocializacije, tretmaja itd. je bila mogoča le, ker je bil kazenski sistem izločen iz družbene realnosti. Velik del kriminalitete je totalitarna država sankcionirala z neposrednim nasiljem policije in z operacijami tajne policije. Z letom 1991 Slovenija ni izpeljala demokratizacije na tem področju, v celoti je vztrajala na istih konceptih, ki so bili pred natanko petdesetimi leti vpeljani povsem dogmatsko, neizčiščeni, kot ideološka intervencija. O njihovi teoretski pomanjkljivosti priča okoliščina, da se jih je zlahka preneslo v popolnoma nasproten (ex falso quodlibet), demokratičen, družbeni okvir: v socializmu naj retributivno kaznovanje ne bi bilo potrebno, v liberalni demokracijo pa naj ne bi bilo moralno. Projekt pokaže je, kako to vodi v popolno erozijo kriminalitetne politike.
Defekt v kriminalitetni politiki projekt identificira v treh navideznih razkolih, ki jih v nadaljevanju razišče in pojasni. Prvi razkol zadeva 1) dogmatsko zavračanje retributivnih teorij, saj naj bi bile zgolj drugo ime za maščevanje. Projekt na več ravneh pokaže, da se retributivizem i) jasno ločuje od maščevanja, in da je ii) teoretsko združljiv z utilitarnimi pristopi. Drugi razkol predpostavlja, da je 2) pravo v razmerah liberalne demokracije izključno represija v službi dominantnih sil v družbi. Projekt pokaže, da je sankcija i) bistvena sestavina vsakega pravnega pravila, kar utemelji tudi z ii) različnimi teorijami prava. Tretji razkol pa predpostavlja 3) konflikt med človekovimi pravicami in kaznijo. Človekove pravice imajo vsekakor izjemno vlogo pri omejevanju samovolje države. Toda ne moremo spregledati ustavno določilo, da je država edina, ki sme in zmore zavarovati človekove pravice posameznika. To utemeljujemo s ti. horizontalnim učinkom koncepta človekovih pravic.
Izkaže se, da treh razkolov v demokratičnem okolju ni. Da lahko to na prepričljiv način pokažemo, je potrebno upoštevati duhovno situacijo Evrope v vsej njeni kompleksnosti. Del te situacije je njena tradicija, zato se bomo najprej posvetili 1) klasičnim teorijam prava in države ter kaznovanja. Toda referenca na klasične teorije, četudi temelji na modernih interpretacijah, ne more zajeti duhovne situacije Evrope v celoti. Upoštevati je treba dva 2) premika, prvega povzema izraz »postmodernizem«, drugega globalizacija. Zato je nujno razmisliti o mejah klasičnega pristopa in vpeljati interes za nezahodne i) koncepte demokracije, ter za ii) postnacionalno situacijo, v kateri državnost ne temelji več na konceptu naroda. Le tako lahko zadovoljivo pojasnimo legitimnost družbenih pravil in s tem tudi legitimnost njihove prisilnosti.
Facit: cilj projekta je afirmirati demokratično kulturo skozi legitimacijo kazni. Kazen je fenomen, ki na prvi pogled predstavlja kontrapunkt sodobni državi, ki v ospredje postavlja skrb za blagor, varnost, razvoj posameznikov. Če legitimnost demokratične ureditve dokažemo tukaj, jo dokažemo po njenem celotnem organizmu.
Pomen za razvoj znanosti
Pomen projekta za razvoj znanosti in stroke razčlenjujemo v naslednjih štirih točkah:
1 ) Analiza fenomenologije delne recepcije demokratične ureditve. Neka ureditev ima vselej dva vidika, formalnega in vsebinskega. Čeprav sta to sopripadajoči komponenti, njuna recepcija ne poteka na enak način. Prenos, ki se odvije zgolj na formalni ravni, povzroči nepredvidene učinke. Zato je poleg formalne recepcije demokratičnih načel potreben tudi napor, ki na vseh področjih delovanja družbe pokaže, da recepcija demokratičnih načel brez sočasne recepcije demokratičnega sentimenta vodi v protislovja. Prav ta protislovja analiziramo v tem projektu.
2 ) Odnos do kazni kot preizkusni kamen zrelosti pravne kulture. Za nobeno državo v zgodovini ni bila značilna tako obsežna skrb za blagor, zdravje, ekonomsko in socialno varnost državljanov, kot za sodobno liberalno demokracijo. Toda v okviru te države vseeno najdemo kazensko zakonodajo, katerih namen je poseči v temeljne interese posameznika. Kazen še nikoli ni prestavljala tako velikega kontrasta s predstavo o državi kot »servisu« in »zavezniku« posameznika. Zato naloga za njeno legitimacijo še nikoli ni bila tako težka. V vsakem primeru pa je potrebno prepričljivo dokazati, da kazen ni tujek v humanem dispozitivu moderne demokracije, je njegova nujna sestavina.
3) Legitimnost in sankcioniranje družbenih pravil v postmodernizmu in globalizaciji. Izhoda iz dezorientacije na področju kriminalitetne politike ne more prinesti neposredno vračanje h konceptom, razvitim v 17., 18. in 19. stoletju. Sporočilo Dworkinovega nauka o interpretaciji je ravno, da mora vsakokratna uporaba nekega koncepta tega pokazati v »najboljši luči«. To pa je mogoče le ob upoštevanju hermenevtične situacije. Trenutno duhovno stanje Evrope določata vsaj dva velika premika, zato pristopamo z vpeljavo dveh novih perspektiv. Prva zadeva nove študije, posvečene komunikaciji zahodne demokracije z nezahodnimi tradicijami, druga zadeva vprašanje, kako razumeti podlago državnosti v obdobju, ko je ni mogoče več samoumevno nasloniti na koncept naroda. Le ob upoštevanju teh premikov lahko vračanje k klasičnim teorijam kaznovanja postane plodovito za soočenje s problemom, kateremu posvečamo ta projekt in ne zdrsne v prazen akademski anahronizem.
4) Dovršitve demokratične pravne kulture. Glavni rezultat raziskava pričakuje na ravni dovršitve demokratizacije. Za to pa je potreben uvid, da si vrednostnega temelja neke skupnosti ni mogoče zamisliti – v tem je točka sinteza prejšnjih treh – brez učinkovitih družbenih pravil. To nalogo lahko opravijo le pravna pravila, ki se členijo na dispozicijo in sankcijo. Pravno pravilo brez sankcije je lex imperfecta. Neizrekanje sankcij (oz. nesorazmerno blagih) ni izraz humanosti družbe, pač pa pomeni kršitev ustave, postavlja pod vprašaj zaščito temeljnih pravic posameznika in zaupanje v temeljne vrednote demokratične skupnosti. Le preko tega uvida se lahko popravi alarmantno nizka raven zaupanja v pravo.
Pomen za razvoj Slovenije
The relevance of the project for the development of science can be divided into the following four points:
1) Analysis of the phenomenology of uncomplete reception of democratic order. Every social regulation has two aspects, a formal and a material one. Although these are co-responding components, their reception follows to different principles. The transfer that takes place only on formal level produces unforeseen consequences. On that ground, beside the formal reception of democratic principles, there is necessary to demonstrate in every area of society that the reception of democratic principles without a simultaneous reception of a democratic sentiment unavoidably leads to the anomalies.
2) The attitude to punishment as the touchstone of the maturity of the legal culture. For no state in history was characteristic such an enormous concern for the welfare of its citizens, as it is for a modern liberal democracy. However, it still has (criminal) statutes that demand the intervention in the most vital individual’s interests. Thus, the punishment has never represented such an immense contrast to the idea of the state as the "service" and "ally" of an individual. Consequently, the task of its justification has never been so difficult. It is highly important to convincingly prove that a punishment is not a heterogenous element within humanitarian dispositive of modern democracy; it is its essential part.
3) Legitimacy and sanctioning of social rules in postmodernism and globalization. The resolution of disorientation in the field of crime policy could not be achieved by simple recurrence to the concepts developed in the 17th, 18th and 19th centuries. The spiritual situation of Europe today is defined by at least two major shifts (postmodernism and globalisation). On that ground the interest for the communication of Western democracy with non-Western traditions, and to the post-national conception of the state is necessary. Only by taking these shifts into account, the recurring to the classic punishment-theories will not degenerate into an empty academic anachronism, and will be fruitful enough to face the problem on which we are founding this project.
4) Accomplishment of a democratic legal culture. As the main outcome of this research is considered a contribution to accomplishment of democratization. This requires an insight in the fact that the value-foundation of a community cannot be imagined without effective social rules. For this task are suitable only the legal rules that are divided into a disposition and a sanction. The legal rule without a sanction is lex imperfecta. If the delicts are not sanctioned (or only in a disproportionately mild form), this is not an expression of the society's humanity, on contrary, it puts into a question the protection of the fundamental rights of the individual, as enforced by Constitution. Only by this insight the alarmingly low level of trust in the law in Slovenia can be improved.
